Formin je razvejano obcestno naselje v vzhodnem delu Ptujskega polja, v občini Gorišnica. Na površini 3.2 km2 je v začetku leta 2011 na tem območju živelo 341 prebivalcev, 181 moških in 160 žensk. Nadmorska višina kraja znaša 205 m. Formin leži na holocenski, peščeno-ilovnati naplavini ob Pesnici in holocenski peščeno-prodnati naplavini ob Dravi, na stičišču poldnevnika 16.0436° vzhodne dolžine in vzporednika 46.4053° severne dolžine. Vas leži med reko Pesnico in 8.1 km dolgim prekopom, kateri je bil za potrebe hidroelektrarne odprt leta 1978. Ravninska lega kraja je umeščena v vpetost med griče Slovenskih goric in Haloz. Naselje je gručasta vas, skozi katero v neposredni bližini tečeta reki Drava in Pesnica, ter potoka Zvirenčina in Lemberga. Odvodni kanal HE Formin deli vas na severni – industrijsko poseljeni del in južni – kmetijsko neposeljeni del. Vas Formin je razdeljena na Zgornji konec, Spodnji konec, Kračine, Krč, Travnike in poplavni gozd, nekoč tudi na kraje Pri treh vrbačah, Kot, Mota, Kravja gasa, Pole in Vejke.
Formin je bil naseljen že v prazgodovini, o čemer pričajo najdbe kamnitega orodja in žganih grobov iz pozne bronaste dobe (halštat B). Tu so se v 2. st. pr. n. št. naselili Kelti, za njimi Rimljani. Bogate arheološke najdbe: kamnito orodje, keltski in rimski grobovi, žgani in skleletni grobovi, ostanki prazgodovinskih hiš, temelji antičnih stavb, sledovi rimskih cest *, pričajo o bogati zgodovinski preteklosti. V rimskem času sta skozi vas potekali dve rimski cesti, Petovio – Savaria in Petovio – Mursa. Ugodna lega ob sotočju rek Drave, Pesnice in Zvirenčine je predstavljala dobro obrambno zavetišče. Rimska cesta Petovio – Savaria je potekala v smeri Ptuj – Formin – Ormož in dalje proti Dolgi vasi. Rimska cesta Petovio – Mursa je potekala v smeri Ptuj – Formin – Lovrenčan (RH) -Petrijanec (RH) in je prečkala reko Dravo nekje na odseku Formin – Lovrenčan otok (RH). Rimski cesti Petovio – Savaria in Petovio – Mursa sta bili med seboj na območju Formina oddaljeni manj kot kilometer.
Že v mlajši železni dobi je tu stala naselbina, kasneje v rimskih časih naselje in rimska obcestna postojanka Ramista *, domnevno tudi trg za prodajo rib. Domneva se, da je bila lokacija rimske postojanke, t.i. Ramiste, v bližini prehoda čez Dravo oziroma med sotočjem reke Pesnice in Drave. Ime kraja je rimskega porekla, t. i. FORUM MINUS, kar pomeni malo trgovišče. Druga domneva za nastanek imena vasi Formin izhaja iz dejstva, da je v Forminu bilo pokopališče iz rimskega obdobja. Ime vasi Formin bi tako domnevno lahko izhajalo iz besed keltsko-rimskega izvora: Foramen: inis [Foro] to je razpoka, luknja, Formido: to je groza, strah, Forum (zastarelo) prostor pred grobom, (kasneje) trg.
Ime vasi se v urbarjih prvič omenja leta 1235 in sicer se omemba navezuje na navedbe ob ustanovitvi župnije Velika Nedelja, nadalje se omenja leta 1271 pod imenom Virmein, leta 1320 pod imenom Firmei, leta 1322 pod imenom Firmey, leta 1350 pod imenom Formain, leta 1432 pod imenom Formayn, leta 1441 pod imenom Formein, leta 1461 pod imenom Formain, leta 1487 pod Formein, leta 1542 pod imenom Formeinn, leta 1942 pod imenom Formeindorf, pred in po obeh svetovnih vojnah pa z imenom Formin.
* omemba vasi Formin; Krajevni leksikon Slovenije, IV. knjiga, Podravje in Pomurje, 1980, stran 292 in Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, stran 514
stari kataster Formina – iz leta 1825 in dopolnjen skozi leta
* potek rimskih cest skozi Formin; Petovia Mursa in Petovia Savaria
* lokacije najdb na Forminu 1973-1975, grobovi, ostanki rimske stavbe…
POMEMBNE ARHEOLOŠKE NAJDBE:
- Pozni neolitik (2100 do 1700 let pr.n.š.). Najdeno kamnito orodje v Forminu, od katerega je ohranjena le “kopača”.
- Bronasta doba (1700-1100 let pr.n.š.). Ni posebnih najdb v Forminu.
- Mlajša kultura žarnih grobišč in starejša železna doba (1100-300 let pr.n.š.)
- Latena (450 let pr.n.š do 300 let). Ob koncu 3. stoletja v zapuščeni oz. redko naseljeni Formin pridejo dobro oboroženi Kelti, kjer so postavili naselbino. V teh krajih so živeli Kelti Serreti t. i. »rečni«. Arheološke najdbe iz tega časa so keltske in zgodnjerimske žganine ter skeletni grobovi v Kolaričevi gramoznici.
-
Mlajša železna doba ( 300-15 pr.n.š). Rimljani prihajajo v naše kraje
po cestah, ki so jih koristili že Kelti in tako tudi domnevno cesto, ki
je vodila vzdolž dravske terase od Ptuja do Formina, kjer so
uporabljali prehod čez Dravo že Kelti. V tem kontekstu je obstajala že
prej omenjena rimska postojanka Ramista, na prehod čez Dravo se je
navezovala gradnja rimske ceste proti Varaždinu in naprej do Murse. Na
severu Formina je potekala od Ptuja proti Ormožu druga rimska cesta,
imenovana Savaria, od Murse se je odcepila nekje na mestu današnjih
Cunkovcev.
Najdene najdbe v Forminu iz tega obdobja so: temelji antičnih stavb, žgan grob v grobnici na Kelenčevi njivi, žgan grob pri Muršiču, skeletni grob pri Kolariču, železni verigi, suličasta ost, ročaj ščitne grbe, lovski nož, meč in nožnica meča, Gardianov rimski novec, keltsko rimsko grobišče z 162 žganimi grobovi, ob grobišču pa sledovi rimske ceste Petovio-Mursa. V mlajši železni dobi je na območju naselja stara naselbina, kasneje pa rimska obcestna postojanka Ramista, z domnevnim ribjim trgom. Rimsko cesto je Drava južno od vasi večinoma odplaknila.
Okrog leta 575 je bila opuščena rimska Petoviona, pričela se je poselitev s strani slovanskih ljudstev. Poseljeno območje so pričeli kolonizirati Germani. Ob tem so se pričeli tudi roparski vpadi drugih ljudstev (Ogri, Madžari, Turki). Madžari leta 907 pri Bratislavi premagajo bavarsko vojsko, zasedejo Panonijo, tako se začne doba njihovih pohodov in ropanj proti zahodu. Prodirali so tudi po cestah ptujskega polja. Napadalci so si lastili ljudi, živino in drugo blago, za njimi pa je nastala opustošena zemlja. Nemška kolonizacija je bila tako na tem delu uničena in razbita. Ptujsko polje je v tem času postalo nikogaršnje ozemlje oziroma obmejna krajina med salzburško in ogrsko. Razmerja v obmejni krajini so se izboljšale, ko je Salzburškemu nadškofu Kondradu I. leta 1131 uspelo z Ogri skleniti mir. Po tem času so se na Ptujsko polje ponovno pričeli priseljevati ljudje in prebivalci, kolikor jih je še bilo. Obmejni pas med salzburško in ogrsko je potekal v območju spodnje Pesnice. Iz obdobja te nemirne ptujsko-ogrske mejne krajine, ko so bili Ogri prvič potisnjeni že nazaj (sredi 12 stol.), izvira tudi ustanova strelcev in strelskih dvorcev. Strelci (sagitarii ali schutzen) so imeli v posesti manjše dvorce, vasi ali kmetije (curia, villa, sagittaria ali huba). Njihova dolžnost je bila varovati ozemlje pred Ogri, kar je pomenilo oprostitev plačila dajatev. Ti strelci so bili razporejeni po celotnem območju spodnje Pesnice, tudi v Forminu.
Leta 1235 in 1271 sta bili v Forminu dve podložniški kmetiji (hubi). Leta 1322 je imela salzburška cerkev na območju današnjega Formina 7 podložniških kmetij, t.i. hub. Od teh sta imela dve hubi strelca Velchmarus in Eybanus. Leta 1542 se izvede popis premoženja, pobira se pravični triletni davek za izvedbo obrambnega načrta v vojni proti Turkom. Srednjeveška podložniška vas se imenuje formein. v vasi je bilo 17 kmetij in dva kajžarja. od tega sta bili dve veliki kmetiji, Lenart Fudernek in Primož Fudenek, ena srednja kmetija-Avguštin Venko, štirinajst malih kmetij: Rupert Golob, Ivan in sin Štefan, Lenart Kranjc, Habjan Korošec, Blaž Martuk, Tomaž Vratuša, Pavel Gobek, Jernej Flaišakar, Avgoštin Sauko, Luka Šlekec, Štefan Čebula, Peter Bezjak, Blaž Mihal in dva kajžarja: Štefan Bezjak in mlinar Tomaž. Vas je bila razdeljena med različne gospodarje. Pet jih je služilo nemškemu viteškemu redu iz Velike Nedelje, osem dedičem upravnika Breinerja, šest pa Gašperju iz Ratmansdorfa. V celoti prevladuje mala posest. Vse živine je bilo 163 glav. Mlinar Tomaž ni imel živine, ker je imel v vasi mlin. Živine je bilo v času cenitve razmeroma malo, to velja tudi za vprežno živino. Ta čas je v Forminu živelo 99 ljudi. V povprečju 6 oseb na kmetijo. Z leti število prebivalcev narašča. Leta 1322 je bilo 35 prebivalcev, leta 1542–35 prebivalcev, leta 1597-49 prebivalcev, leta 1782-219 prebivalcev, leta 1880-274 prebivalcev in leta 1919–348 prebivalcev. Temu primerno je bilo tudi hiš. Leta 1235 – neznano, leta 1271 – 2 podložniški kmetiji, leta 1322 – 7 podložniških kmetij, leta 1542 – 17 kmetij in dve kajži, leta 1820 – 42 hiš, leta 1900 – 50 hiš, leta 1960 – 59 hiš, leta 1971 – 74 hiš in leta 1999 – 105 hiš.
V prvi polovici 19. stoletja je vaščan Janez Venta, po domače Brjavčev stric, pričel s pisanjem Kronike Prostovoljne gasilske čete Formin. Z ročnimi zapisi, izostrenim posluhom in spominom je poleg gasilskega dogajanje v kroniko zavedel vse aktualne vaške aktivnosti, zabeležil je utrinke takratnega življenja, delo in navade ljudi. V kroniko je zapisal vse hiše, vaška gospodarstva in domačije izpred leta 1912. Zapisi kronike predstavljajo neprecenljiv pisni vir in zaklad. Iz razloga starosti in dotrajanosti se kronika daje v hrambo Arhivu Slovenije, izdelana je bila replika kronike, v kateri se bo skušalo nadaljevati z vaškimi zapisi.
IZ VSEBINE VAŠKE KRONIKE
Takrat je bilo na Forminu 51 hiš, ki so oštevilčene po avstroogerskem sistemu: 1 GEČOVI, 2 REPOVI, 3 VIDEKOVI, 4 TURKOVI, 5 ŠPALEKOVI, 6 MATJAŠOVI, 7 LOKOVI, 8 ZOFEKOVI, 9 ŠTUCOVI, 10 MLINARJEVI, 11 VINČOVI, 12 RADEKOVI, 13 KOČARJEVI, 14 ŽGANJAROVI, 15 BENČEVI, 16 FIŠTERČEVI, 17 ofarija, 18 FALENTOVI, 19 MAJERJEVI, 20 GOTVAJNOVI, 21 LESAROVI, 22 IVANUŠOVI, 23 KORPAROVI, 24 VALEKOVI, 25 KUŠARJEVI, 26 GREGEČOVI, 27 ŠUMOVI, 28 JUREKOVI, 29 FINKOVI, 30 ŠESTANOVI, 31 PUŽOVI, 32 ČUŠOVI, 33 ZAVČEVI, 34 KLEMENOVI, 35 ROŽMARINOVI, 36 ŠEGULOVI, 37 HERAVČEVI, 38 BRJAVČEVI, 39 PAVLEKOVI, 40 HEMOVI, 41 ŠVAJČOVI, 42 HANZOVI, 43 KRALOVI, 44 PUŽOVI, 45 MAJEROVI, 46 BAŠTJANOVI, 47 KUŠARJEVI, 48 FRANKOVI, 49 SISINGERJEVI, 50 KOVAČEVI, 51 GOTVAJNOVI.
V vasi so bili takrat številni mojstri, čevljarski, krojaški mojster, šivilja, kolarski, kovaški, sodarski, tesarski, slikarski in pleskarski mojster, izučen mlinar, pekarski mojster, mesar in zidar. Kmetje so pridelovali tudi veliko čebule, ki so jo s konjsko vprego in vozovi vozili na Ptuj in v Varaždin. S konji se je ukvarjalo 11 kmetov, kateri so imeli po enega ali dva konja, redkeje več. Voli so bili redki. Razvijala se je govedoreja in svinjereja. Dela v takratnih časih na kmetijah, poljih in travnikih ni manjkalo. Delo je potekalo ročno in s konjsko vprego. Hiše so bile po večini še iz lesa, s slamo krite. Manjši del stanovanjskih hiš, premožnih kmetij je bil zidan iz opeke-buta in pokrit s strešno opeko. Takrat je bil na Forminu tudi t.i. ,,pušelšank,, oz. točilnica vina na črno. Manjkalo ni niti črnih ribičev in krivolovcev, divjad in ribe so v veliki meri predstavljale vir preživetja.
Pristop h košnji nekoč
Tradicionalna ročna košnja
Tradicionalna žetev
Malica ob košnji in žetvi
Kmečki praznik – 1980
Kravja vprega nekoč
Otvoritev asfalta – 1975
Slamnata forminska hiša ob Lembergi
PESEM PEVCEV
Gotovo velja izpostaviti zapis iz kronike Prostovoljne gasilske čete Formin, ki v svoji vsebini navaja, da so se vaščani po napornem tedenskem delu, ob nedeljah in večjih praznikih, radi zbrali v senci, kjer so se pri domači dobri kapljici razvedrili in pošalili, pogovorili o gospodarstvu in veselo zapeli vinske ljudske pesmi. Vaški fantje so se ob sobotnih večerih zbrali na dogovorjenem, stalnem vaškem prostoru in po večkratnih ,,vajah,, prav ubrano zapeli zaljubljene in druge ljudske pesmi, katere so podkrepili z vriskanjem. Omeniti gre zapis, da je dolgoletno poslanstvo vaškega in gasilskega trobentača (vaškega trubača) opravljal Janez Mikša, po domače Lejnšakov Hanza. Na prošnjo deklet so kmetje v svojih hišnih prostorih dovolili vaški ples, a le pod pogojem, da je bil nadomestni plesni prostor naslednji dan bleščeče čist. Plesi so trajali praviloma do polnoči. Igrali so harmonikarji in sicer na takratno ,,frajtonarico,,. Plesa, glasbe in vriskov kar ni bilo konec, a proti polnoči je vse utihnilo. Tudi pozimi, ko so se luščile bučne koščice, ali v času smukanja perja, je bil v hišnih prostorih organiziran vaški ples. Muzikant je igral poskočne polke, valovite valčke, šotiš, štajeriš, t.i.,,pujštertanc,, čardaš in druge plesne melodije.
Po besedah in pripovedovanjih bivšega vaščana Formina Viktorja Kelenc in starejših vaščanov Petra Bratuša in Viktorja Brodnjak st. izvemo, da je v obdobju po 1. svetovni vojni začel na Forminu delovati tamburaški orkester Formin. Prvotni člani tamburaške skupine so bili Franc Pondrk, Martin Muršič, Franc Muršič, Jože Kelenc, Alojz Brodnjak in Anton Kolarič. Prav zadnje omenjeni je v prvi zasedbi orkestra veljal za najmlajšega člana, a je kazal velike kvalitete in glasbeni potencial. Kasneje v obdobju II. svetovne vojne, jeseni 1943, je Anton Kolarič, takrat že kovaški mojster, pričel s formiranjem ponovnega tamburaškega orkestra Formin. V orkester je zbral mlade fante s posluhom, našel jih je pri petju takratnih kmečkih opravil, ličkanju koruze in smukanju perja. Kot muzikalni in orkestrski vodja tamburaške skupine je združil glasbeno nadarjene fantiče vasi. Odlikovale so ga izjemne glasbene in organizacijske pozitivnosti, imel je sposobnost povezovanja ljudi in kreativnega timskega dela. V glasbenem ustvarjanju je bil pravi glasbeni virtuoz, igrati je znal na več instrumentov. Tudi drugi tamburaški člani niso zaostajali v muzikalnih izvajanjih, čeprav so igrali zgolj po posluhu. Instrumenti tamburaškega orkestra Formin so bili berda, druga bolgarija, prva bolgarija, drugi brač, prvi brač in bisernica. Kapelnik Anton Kolarič je igral prvi brač, Jože Muršič berdo, Avgust Brodnjak drugo bolgarijo, Ciril Muršič drugi brač, Franc Kelenc bisernico in Viktor Kelenc prvo bolgarijo. Skupina je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja delovala zelo aktivno, zelo pogosti so bili nastopi ob godovanjih, t.i. hišnih balih in gasilskih veselicah, ki so jih prirejale okoliške vasi. Svoj prvi javni nastop je imela tamburaška skupina pozno spomladi leta 1945 in to v rojstni vasi na t.i. prvem partizanskem mitingu, katerega je pod okriljem Krajevno ljudskega odbora Formin organiziral Ivan Sisinger st. Člani orkestra so redno in pridno vadili, sprva dvakrat, pozneje pa enkrat tedensko. Vaje so imeli v domačih hišah, izmenjaje mesečno pri vsakem članu. Pogostost igranja je terjala redno vzdrževanje in obnavljanje dragocenih instrumentov. Omeniti velja dogodek, ki se je skupini pripetil na alojzijovo, in sicer je bil godovnik Alojz Komel tako navdušen nad igranjem skupine, da je višina njegovega denarnega prispevka zadostovala za generalno obnovo berde.
Člani so odraščali, pognali lastne korenine in počasi zapuščali rojstno vas. Za Antonom Kolaričem je vajeti orkestra in vodenje prevzel Ciril Muršič. Preselitve članov so vodile k okrnitvi in po letu 1950 k postopnemu prenehanju delovanja tamburaškega orkestra. A glasba je živela in se razvijala naprej. Prvotni tamburaški orkester je dobil prenovljeno podobo, imenoval se je ,,tamburaški štrajh,,. V tej skupini so se starinskim instrumentom priključila novodobna glasbila. Franc Kolarič je igral harmoniko, Jože Muršič berdo ter Viktor Kelenc bolgarijo in kitaro. Občasno sta se skupini pridružila tudi Jože Brodnjak in Jože Klemenčič. Skupina je zaigrala na marsikaterem godovanju, nastopu in veseljačenju. Zraven igranja so bili člani tudi vešči štiriglasnega petja. Tegobe in razpotja takratnega časa so počasi vodile k postopnemu usihanju skupine, a člani so se v svojih novih domovih in okoljih ponovno vključevali v glasbeno ustvarjanje. Je pa zares velika škoda, da nova prihajajoča generacija ne nadaljuje z glasbeno zapuščino in tradicijo naših prednikov.
Tamburaški orkester Formin – okrog leta 1940
Gibanje števila prebivalstva:
| LETO | ŠTEVILO PREBIVALCEV |
| 1869 | 256 |
| 1900 | 273 |
| 1931 | 283 |
| 1961 | 333 |
| 1971 | 327 |
| 1981 | 368 |
| 1991 | 348 |
| 2002 | 321 |
| 2007 | 359 |
| 2011 | 341 |
Vir: SURS
SIMBOL FORMINA
- Simbol Formina je bila v preteklosti vrba. Vaščani so svojo vaško pripadnost na družabnih srečanjih, gostijah, trgatvah in najrazličnejših srečanjih izražali na način, da so si vrbovo vejico pripeli na svečano oblačilo. Takratni vaški vodotoki Pesnica, Lemberga in Zvirenčina so bili izrazitejši, vodnatejši, brežine in struge so bile obraščene z vrbami oz. t.i. vrbačami. Zasajene so bile blizu domov, kar je predstavljalo zaščito ob strugah. Razraščale so se v takšnem številu, da so tvorile vrbove gozdove. Vrba simbolizira trdoživost, zraven semenskega razmnoževanja se razmnožuje tudi s podtaknjenci. Pripisujejo ji veliko magično in zdravilne moč. Vrba ima zdravilne učinke, njene učinkovine delujejo proti vročini, revmi, kot pomirjevalo, proti glavobolu, blaži migrene in živčne napetosti, zapira, poživlja krvni obtok, deluje proti povečani kislini v želodcu, uravnava delovanje prebavnih encimov, deluje na kožo in vneto sluznico, celi rane, pripravna je za kopeli. Vrbove veje so bile koristne v domače obrti pletarstva. Vsakodnevna raba, praktičnost in uporabnost pletenih izdelkov je botrovala, da so se koši in košare pletli skoraj pri vsaki hiši. Tako kot jelša in lipa kaže tudi vrba zametke prvega vala pri poselitvi Slovanov.
- Formin je bil skozi stoletja zaznamovan z mlinskim kolesom. Mlinsko kolo predstavlja simbol moči in napredka. Vodni mlin na Sokovi domačiji, ob potoku Zvirenčina, t.i. KOTNI MLIN datira v leto 1775. Kotni mlin je bil obnovljen 1874. in 1914. leta, njegovo intenzivno delovanje je bilo opuščeno 1946. leta, dejansko pa se je mlinsko kolesje ustavilo 1957. leta. Po zapisih iz vaške kronike sta bila prva posestnika in upravljalca mlina Marija in Janez Sok, zadnja lastnica mlina je bila Terezija Sok. Mlin je potreben celovite in strokovne obnove.
.jpg)
Hemova kapela
Okrog leta 1909 sta jo postavila Vilhem in Neža Golob. Kapela je posvečena Lurški Mariji. Zaradi novega nasipa asfaltne ceste Ptuj – Ormož sta Franc in Marjana Kovačec kapelo prestavila na vidnejše mesto.
Hemova kapela – 2011
Švajčova kapela
Leta 1914 sta jo postavila Alojz in Rozalija Kovačec. Kapelo postavita iz razloga ozdravitve žene Rozalije. Posvečena je Mariji Brezmadežni. Kip Marije je delo neznanega rezbarja iz. Sv. Trojice v Slovenskih goricah. Kot zanimivost velja izpostaviti, da je med blagoslovom kapele prišel razglas o mobilizaciji in začetku I. svetovne vojne. Kapelo sta leta 1993 obnovila Alojz in Vida Kovačec.
Švajčova kapela -2011
Vaška kapela
Vaška kapela s pročeljem starega gasilskega doma Formin je bila s strani vaščanov in članov Prostovoljne gasilske čete Formin postavljena 1937. leta. Razmere takratnega časa so sledile potrebam vasi, izgradnja priročnega gasilskega doma s pripadajočo kapelo je bila nepogrešljiva, nuja in stalnica utripa vaškega življenja. Vaška skupnost Formin je po 75 letih zmogla združiti voljo ter prizadevanja in aktivnosti peljati v smeri obnove. V adaptacijo, obnovo in rekonstrukcijo vaške kapele je bilo vključenih veliko akterjev, posameznikov širše in ožje lokalne ter vaške skupnosti, ki so doprinesli k uresničitvi današnje podobe. Poslanstvo in svojstvo kapele je služiti ljudem, ki živijo v naši župniji in vsem, ki prihajajo v naselje Formin. Obnovljena kapela povezuje in združuje ljudi, varuje pred hudim, prinaša dobro in razdaja pozitivne misli in energijo ter nas v preprostosti in iskrenosti utrjuje v veri in upanju. Forminska kapela posvečena Srcu Jezusovemu navdušuje in značajsko krepi, da na pragu domačnosti, toplem ognjišču, znamo našim zanamcem izkazati in prenesti vrednote, ki jih sporoča blagoslov kapele.
.jpg)
Obnovljena vaška kapela s pročeljem starega gasilskega doma Formin – 2011
.jpg)
Obnovljena vaška kapela – 2011
Ivanušov hrast
Obseg debla v višini 1.5 m od tal je leta 2002 meril 430 cm.
Z novejšo dobo, po letu 1978, so se v Forminu pričele vrteti moderna vodna kolesa – turbine HE Formin. V znak prispodobe in spomina na čas pravih mlinskih koles, se od leta 1984 na potoku Zvirenčina vrti vodno kolo, ki krasi center naselja.
HIDROELEKTRARNA FORMIN
HE Formin je zadnja v verigi dravskih elektrarn ter druga po količini proizvedene električne energije in hkrati tista, ki ima največjo akumulacijo na slovenskem delu reke Drave. Elektrarna, dograjena leta 1978, je zaradi naravnih danosti tako kot HE Zlatoličje zasnovana kot kanalska elektrarna. Izkorišča 29 m padca med Ptujem in državno mejo s Hrvaško in ima pri moči 116 MW letno proizvodnjo 548 milijonov kWh električne energije. Z zajezitvijo reke Drave z jezom v Markovcih je nastalo največje slovensko umetno jezero dolžine 7 km in površine 3,46 km2, imenovano Ptujsko jezero, ki vsebuje 17,1 milijona m3 vode, od katerih se lahko 4,5 milijona m3 izkoristi za proizvodnjo električne energije. Bočni nasipi so zgrajeni iz gramoza. Na vodni strani so zatesnjeni z 10 cm debelo asfaltno oblogo. Pronicanje vode v podtalnico v zaledju preprečujejo drenažni kanali ob nasipih. Zaradi visokih valov, ki se lahko pojavijo ob močnem vetru, so na kritičnih mestih betonski valobrani. Jez v Markovcih ima šest pretočnih polj širine 17 m. Opremljen je s segmentnimi zapornicami in vrhnjimi zaklopkami. Prepustna sposobnost jezu je 4200 m3/s. Nad vtokom v dovodni kanal je nameščena potopna stena, ki z mostnim delom jezu preprečuje vtok plavja v dovodni kanal. Dovodni kanal je dolg 8,1 km, trapezne oblike, delno vkopan, večinoma pa v nasipu. Na dnu in notranjih pobočjih je obložen z oblogo, neprepustno za vodo, iz asfalta in ima sedem odvzemov vode za namakanje Ptujskega polja.
HE Formin
zanimiva redka brošura iz 1978
VODOTOKI
Reka Drava (nemško Drau, v srednjem veku Tra) je južno evropska reka, dolga 725 km. Izvira v severni Italiji na Toblaškem polju, blizu meje z Avstrijo. Teče skozi Avstrijo, Slovenijo (145 km), Hrvaško, po hrvaško-madžarski meji in se pri Osijeku zlije v Donavo. Zaradi velike vodnatosti in velikega padca je na njej več hidroelektrarn: osem v Avstriji, šest v Sloveniji: Dravograd, Vuzenica, Vuhred, Ožbalt, Fala, Mariborski otok, Zlatoličje in Formin (na kanalu) in še dve na Hrvaškem. Reka Drava teče skozi južni del Formina. Do 2. svetovne vojne so po njej plavili les s Pohorja do Donave in naprej. Pri Borlu je bilo znano splavarsko postajališče. Takratni promet čez Dravo je iz Formina potekal preko broda v Placerovcih.
Reka Drava poplavlja Formin – 1966
Pesnica je 69 km dolga slovenska reka, ki izvira pri naselju Pesnica v Avstriji in se kot levi pritok pri Ormožu izliva v Dravo. Reka teče po Pesniški dolini, njeno porečje znaša 556 km2. Dolžina toka po slovenskem ozemlju je 65 km. Pesnica ima največji pretok v padavinskih obdobjih, marca in novembra, najnižji pretok pa v sušnih obdobjih, večinoma avgusta in septembra, tako v sušnih poletnih mesecih obstaja velika nevarnost presahnitev struge in njenih pritokov. Skozi stoletja je Pesnica veliko poplavljala, zato so jo regulirali. Ob izgradnji HE Formin so Pesnico delno zajezili in jo ob presežkih vode speljali v odvodni kanal.
Reka Pesnica – most Formin – Osluševci
Občasni iztok reke Pesnice v odvodni kanal HE Formin
Potok Zvirenčina (Struga) izvira v Muretincih. Na svoji poti do Formina polni še več manjših izvirov oz. t.i. (tűmfov). V preteklosti se je Zvirenčina izlivala v Pesnico, ob izgradnji HE Formin so potok speljali v odvodni kanal. Ob njeni strugi so bili postavljeni potočni mlini in sicer Tobijasov mlin v Mali vasi, Ožingerjev mlin v Placerovcih in Kotni mlin v Forminu.
Potok Zvirenčina
Potok Lemberga izvira v zgornjem delu vasi Formina (Vejke) in se v večini napaja z dviganjem nivoja reke Pesnice. Ob sušnih obdobjih je nizkega vodostaja. Izliva se v Zvirenčino.
Potok Lemberga